|
|
Post by cxiril on Sept 25, 2010 13:17:16 GMT -5
Pripovedka "LES STRIBOROVIJI", inačica 1.0.
(http://matalab.freehostia.com/SumaStriborova.pdf)
prepisatnjeno prostoslovjanskim jazikom, inačica 0.7.5
(http://matalab.freehostia.com/ProstoSlovjanskiJazik.pdf)
izvorni avtor i imeno pripovedkie: Ivana Brlić-Mažuranić, Šuma Striborova
prepisatnjeno na prostoslovjanski jazik od Cxirila Slavjanskog, 2010. godinie
Vhodil nektori mlodec v les Striboroviji, a ne znal že tamtoj je les začaratnjeni i že v njemeu vsektora čuda se stavajut (dogodivajut). Zbivala se v njemeu čuda dobra, ale i naopaka (obratena) – vsektoru podolg zaslugie. Moral je, hoti, tamti les ostati začaratnjen, aždo v njego vstupi toj, ktoremu je drogejša beda (tažkost, nevolja) njegovija, než vse ščastje (sretja, radost) tutog sveta.
Nasektal, dakle (odže), toj mlodec dervea i sedel na pen počinuti, jerbo (ibo) bil je to jedin prijamni zimovi den. Ali iz pena izhodila pred njego zmija i stala se umilavati okolo njeg. To pak ne bil pravdivi gad, no bila to ljudska duša, ibo za (zbog) greha i zlobie ukletnjena, a mogal ju je osvoboditi samo (tolko) toj, ktori bi se s njom oženil. Bleskala se zmija kak srebro na sunceu i gledela mlodeca pravo v oka.
»Krasne li gujicie, Boge moj! Skoraj že bi ju domu ponel«, - progovori mlodec od šalie.
» Evo budalastej glovie, ktora bude me osloboditi na svoju neščastju«, - pomislila grešna duša v gujei, pospešala (požurila) se i pretvorila se odčas (odmah, ihned) iz gujie v krasivu devčinku, te staše pred mlodeca. Rukavi joj beli i veztnjeni kak krila motilika (leptira), a male nogice kak v banicie. Ale kak zlobno pomislila, onak joj ostal v ustah zmijoviji jezik.
»Evo mej! Vodij me domu i venčaj se s menom!« - kaza guja-devčinka mlodecu.
Jesli on bi bil sigurni i rozsudni mlodec, pa zamahnul sekirom na nju i kriknul: »Ja ne mislim se sa lesnim čudom ženiti«, postala bi devka opet guja, pobegnula bi v pen i niktomu ničo.
Ale, on je bil nektori dobričina, plahivi i stidlivi mlodec, pak bilo jeg stid ne ispolniti želanja jej, ibo ona se dla njeg pretvorila. A baš mu se i svidila, jerbo ona bila lepolika, a on, neuputitnjen, ne mogal znati, čo ostalo v njenih ustah. Pobraše devčinku on za ruku i povezaše ju domu. A živil toj mlodec sa svojoju staroju matkom i pazil matku kak ikonu.
»Evo, matko, nevestie«, - skazaše mlodec, kogda prihodili on i devčinka domu.
»Hvala Bogu, sinko«, - odvroti matka i pogleda lepu devku. Ale matka bila stara i mudra (rozsudna) i odmah (odčas) spoznaše, čo ima nevesta v ustah. Odojde snaha preobdjenuti se, a mati rekte sinu: »Krasnu si mlodicu izbral, tolko (samo) pazij, sine, ne je li ono guja!« Sin se zamalo (skoraj, omal, nemalo) skamenil od čuda: odkud njegova matka zna, že ono bila zmija? Razgneviše se v serdceu i pomisli: »Moja matka mora biti vjedžma (vještica)«. I odčas (odmah) nenavidi (zamrozi) matku.
Počeli njih troje živeti zajedno, ale ono zlo i naopako (obrateno). Nevesta (snaha) jezičliva, nazlobna, proždrliva i goropadna.
Bil je tamgde utes (litica) visoki do oblaka, tak nevesta zapovedi jednog dena staricei, neka joj donese snega sa verha utesa, že se umie.
»Nema puta na onu visinu«, - kaza starica.
»Vzjaj kozu, neka te vodi. Kuda ona gore, tuda ti naglavce dole«, - odpovedi snaha.
Tamo bil i sin, pa se nasmejal na ta slova, tolko že ugodi svojoj ženei.
To se tak ražalilo matkei, že odčas (odmah) pojde na utes po sneg, ibo (jerbo) ne žalila svojeg žitja. Idjuči putem, hotela se pomoliti Bogu dla pomočie, ale se predomislila govorjuči: »Opazil bi Bog, že moj sin ne valja.« No Bog joj ipak (jednakže), ostaše na pomoči, i ona sčastno (sretno) doneseše snahei snega ot liticie (utesa) izpod oblakov.
Drugijeg dena zapovedila snaha svekrmatki:
»Idij tamo na jezero zamrozitnjeno. Usred jezera ima otvor (rupa). Uhvatij mi na otvoreu šarana dla obeda.«
»Provaliti bude se led pod menoj, propasti budem v jezero«, - odpovedila baka.
»Radovati bude se šaran, propadneš li s njim«, kazala snaha.
I znova (opet) se sin nasmijal, a babka se takolko ražalostila, že odčas (odmah) odhodi na jezero. Pucketa led pod babkei, plaka ona, že joj se solze po liceu morznujut. Ali ješče ne hote Bogu se moliti, taji (skriva) pred Bogeu, že joj je sin grešni. »I dobrejšo že poginam«, pomisliše babka i ide po ledeu. Ale ješče ne došlo vreme, že babica umre. Preto (zato) preletil iznad njej galeb, nosijuči (nesejuči) ribu. Omaknula se riba galebu i padnula pravo pred babku. Babica vzjala ribu i donesla ščastno snahei.
Tritijeg dena sidnula babka pri (uz) ogništeu i vzjala (uzela, pobrala) sinoviju košulu, žebi ju okrpati. Kogda to videla snaha, poletiše do njej, iztrgnuše joj košulu iz rukaj i viknu (kriknu):
»Ostavij to, slepice stara, ne sut to tvoje rabote .«
I ne dozvoliše matkei okrpati sinoviju košulu. Vtada se staricei vpolno raztužilo serdce, tak ona odhodi pred dom, sede na onoj cičej zimei na klupu i pomoli se Bogu:
»Boge moj, pomagaj mi!«
Togda vide ona, kak k njoj ide nektora uboga devka, na njoj tolko (samo) izderatnjena rubina (ruho, odev, obleka, odeča), a rameno pomodrilo od studeni, ibo joj se rukav izkidal (izdrel). Ale se libokak devka ješče nasmehava ibo je umilne čudie (nastrojenja). Pod pazuheu joj svežanj trešča (treskie derva).
»Hotete li, babko, kupiti lučov (treskaj derva)?« pita devka.
»Nemam penjaza, dočerce, no kdabi hoteš že ti okrpam toj rukavčič«, - kaza smutna (tužna) babka, ktora ješče držala v rukah iglu i nit (strunu) dla sinovijej košulie. Babka okrpala devki rukav, a devka joj daše svežanj lučie, zahvališe joj milo i pojde dalekejšo, ščastliva, čo joj rameno ne zebe (morznu).
Na večer kazala snaha babkei: »Mi budemo pojdti v goste kmotrei (kumei), a ti ugrej vodie, dogda se ja vrotim.« Bila snaha proždrliva (nenasitna) i vsekogda gledala, gde da se ugosti.
Kogda oni bili odojdili, ostaše baka sama, pa pobraše tog trešča, čo joj jeg prodala devčinka, i potpalila (zapalila) ognj na ognjišteu, a onda ojde v komoru po dervea. Dogda (poki, podčas) ona v komorei tražila dervea, začuše, kak v kuhinjei nečo pucka, nečo kucka: kuc! kuc!
»Kto je bogoviji? « - upitaše baka iz komorie.
»Domači! Domači!« - odzvahu se iz kuhinjie nektori sitni (mali) glasovi, kak že žvrgoljijut vrepci pod strehom.
Babka se začudila, čo je to tako v nočei, i ona vstupi v kuhinju. Kogda ona tamkud, ale ono se na ognjišteu istom rasplamsali luče, a okolo plameneu zaigrali kolo »Domači«, vse tolki mužiči od jedva pol loketa. Na njima kožuhi, kapice (šapkice) i opanakčiči červeni kak plameni, kosa (vlosi) i broda sivi kak popel (pepel), a oka žarka kak živi uglji. Izlazijut njih vse više i više iz plamena, vsaki luč po jedinog dae. Kak izhodijut, tak se smejavajut i vriskavajut (kričavajut), prebačivajut se po ognjišteu, ciktavajut od veselja (radostie) i hvatajut se v kolo.
Pa zaigrahu kolo: po ognjišteu, po pepeleu, pod policei, na stolicei, po ćupeu, na klupeu! Igraj! Igraj! Bistro! Bistrejšo! Ciktavajut, vriskavajut, gurajut se i kreveljijut. Sol prosuli, kvas prolili, boršno rastepoše - vse od velikej radostie. Vatra na ognjišteu plamsa i sjaji (bleska, bliska, leska), pucka i greja; a babka gleda i gleda. Ne žali ni solie ni kvasaca, no se radova veselju, čo joj Bog poslaše na utehu.
Zdava (čini) se babkei, že se pomladila - nasmeje se kak grlica, poskoči kak curica, hvata se v kolo sa Domačima pa zaigra. Ale joj ipak (jednakže, odnako, libokak) ostalo ješče čemera v serdceu, a to biše tak težko, te kolo odčas (tojčas, odmah) stalo.
»Božji brati«, - kaza potom babka Domačima, »biste li vi meni znali pomogti, da ugledam jezik mojej snahie, pa kogda kazam mojemu sinu, čo sam na svoja oka videla, možda se opameti? ! « Babka stala pripovedati Domačima vse, kak bilo. Domači posedali uokolo po rubeu ognjišta, nogice ovjesili niz (vdolž) ognjišteu, nanizali se kak čičak do čičaka i slušajut babku; pa vse klimajut glavami od čuda. Kak klimajut glavami, onak jim se žarijut červene kapice (šapke): mislil bi kto, to sama vatra na ognjišteu plaminja.
Kda (kogda, kad) babka zakončila (svršila) pripovedanje, viknuše (kriknuše) jeden od Domačih, po imeneu Malik Tintilinič: »Ja budem ti pomogti! Idem v sunčanu zemju i donest ću ti svrakovijih jajcea. Podmestit ćemo jih pod kurei, pa kda se izlegut svrakčiči, prevarit bude se snaha: polakomit bude se kak vsaka lesovijska guja dla svrakčičov i izplazit bude jezik.«
Vsi Domaći ciknuše od radostie (ščastjie), čo se Malik Tintilinič tak dobro dosetil. Ješče oni najbobrejšo vrištijut, ale ide snaha od gostov i nosi sebi kolač. Nasrnu snaha gnevno na dvere, žebi videti, kto to v kuhinjei vrišti. Ale kda ona raskrili vrote (dvere), a ono: top! - prasnu plamen, skočihu Domači, topnuhu vsi v jedan mah nogicami o ognjište, ponesahu se nad plamen, poletihu pod strehu (krov) - kvrcnuhu doskice na strehei i nestaše Domačih. Samo (tolko, jedino) Malik Tintilinič ne pobegaše, no se sakri v pepeleu (popeleu).
Kak plamen naglo (neočekovano, iznenada) prsnul vo vis, a vrota (vrata, dver) udarila ob vrotnicu, onak se uplašila (ustrašila, prestrašila, pobojala) snaha i od straha sidila na zemju kak vreča (vertja). Raztepe joj se kolač v rukah, raspadnujut joj se kose i češljevi (grebeni, česali), bulji oči i viče od jeda:
» Čo to bilo, neščastjo stara! «
»Vetar podigal plamen, kogda si otvorila vrate«, - kaza babka i rozsudno (hitro, mudro) se derža.
»A čo je ono v pepeleu?« - opet prodolži snaha, ibo (jerbo) je iz pepela virila červena peta od opanakčiča Malika Tintiliniča.
»Ono je žeravica«, - odvroti babka.
Ali snaha ne verova, no usta (dignu se) onak raspletnjena i ide videti iz blizkejšeg čo je na ognjišteu. Prikučila se licem do pepela, ale se Malik Tintilinič bistro (hitro, žurno) bači nogicom i kvrcnu snahu petom po nosu. Viče snaha kak že se v moreu topi, vsa je garava po liceu, a popel joj posul raščupatnjene (razdergatnjene) kose.
»Čo je to, neščastjo stara? « - pišti (ječa) snaha.
»Poprskal te kesten iz žeravicie«, - odvroča babka, a Malik Tintilinič v pepeleu puca od smeha.
Kogda snaha odojdla umiti se, pokaza babka Maliku Tintiliniću, gde je v komorei snaha nasadila kuru (koku), že bude malih kurecov za Božić. Ješče iste nočie donesaše Malik svrakovijih jajcea i podmetne jih pod kuru vzamen kurovijih.
Zapovedila snaha babki, že dobro pazi na kuru, pa kda se izlegut kureci, neka joj javi. Pozvati bude snaha celo selo videti kak ona ima kurecov na Božić, kogda jih nikto nema.
Doidelo vreme, izlegli se svrakčiči. Javi babka snahei, že kureci izhodili, a snaha pozvaše selo. Priidele (prihodile) kmotre i sosedice, malo i veliko, a bi tamgde i sin babkoviji. Snaha zapovediše babki, že donese gnezdo na verandu (trijem). Donesla babka gnezdo, podignula kuru, a ono v gnezdeu nečo zakrešta: izskočili goli svrakčiči, pa skok! skok! po verandei.
Kogda snaha-guja opazila tak naglo (iznenada, neočekivatnjeno) svrakčiče, prevari se, polakomi se v njoj zmijovija čud (priroda, temperament), poletila snaha po trijemeu za svrakčiče i isplaziše za njih svoj tenki i šiljasti (špicasti, ostreg verha) jezik kak bi v leseu. Vrisnuhu (kriknuhu) i prekrstihu se kmotre i sosedice, te povezahu svoja deta domam ibo upoznahu (shvatihu, porozumietahu), že je ono napravdo lesovija guja.
Matka pak ščastno poidaše do sina govorijuči: »Otpremij ju, sine, otkud si ju dovezal, sad si na svoje oči vidil, kogo v domeu kormiš (hraniš).« I matka hotela obgrliti sina.
Ale sin bil baš (prosto) vpolno (popolno,posve) budalastni človek, pa se ješče više uzprkosil i protiv (suprot) selu i protiv matku i protiv samim svojim okam. Ne hote suditi ženei-gujei no ješče viknu na matku:
»Odkud tebi svrakčiči v tom godišnjom dobeu, vjedžma stara? Nosij mi se iz doma!«
E, togda mati videla, že pomoči nema. Zacvili kak gnevna (ljuta) godina i tolko (samo) umoli, že ju bar ne tera iz doma, poki (dok, podčas) je den, že ne vide selo, kakog sina odkormila (odhranila).
Sin privoli, že matka osta do večera ješče v domeu. Kda (kogda, kada) priidela (prijdla, prihodila) večer, vzja (uze, pobra) baka v torbu (taška, pitel, vrecko, vrece, mešec, mešok, aktovka, čanta, plik) nečo hleba i nečo onih lučov ktorih joj ih dala uboga devka. A togda (onda) ojdela (odhodila) žalujuči iz doma sinovijeg.
Čimno (tak skoro kak, čim) matka preidela (prehodila) prez (črez, prek, poprek) praga, utrnula se vatra na ognjišteu i padnulo raspelo sa stenie (skalie). Ostahu sin i snaha v mroknej (temnej) izbei - i tutčas sin čutie (obseti), kak počinil veliku grehotu na matkei, i pokaja (lutova) se velme. Ale ne sme (ne je dozvolitnjen) ženei ob tom govoriti, jerbo je plahlivi, no joj kaza:
»Idejmo za matkei, že videmo, kak bude poginuti od studenie«.
Skoči veselivo zlorada snaha, najde jim kožuhe, obdjenuli se i odhodili izdaleka za staricei. A babka žalostna ide po snegeu, v pol nočei, prek (črez, prez) polja. Kogda prihodila na jedeno veliko strnište, sohvati je taka studen, že ne je mogla dalejšo. Zato (preto) izvadi iz torbie tog luča, razgrne sneg i potpali vatru (ogenj), žebi (čobi) se malo ugrejati.
Ledva (jedva) se luči rasplamsali, ale ono čudo! Eto iz njih izhodijut Domači, upravo kak že na domovijom ognjišteu! Izkakujut iz vatrie vse uokolo v sneg, a za njima iskre frcajut na vse strane v tamnu noč.
Milo je babki, omal (skoraj) bi proplakala od milinja, čo je ne ostavihu samu na puteu. A oni se sobravaju okolo njoj, smejut se i zviždajut.
»Bogoviji brati«, - rekaše babka, - »ne je meni do radostie (ščastjie), no mi hajde pomagajte v neščastjei.« Pripovedi babka Domačam, kak se budalasti sin ješče vinše (više) pozlobil na nju, odkda se i on i selo uverili (uverjali), že v snahei napravdo gujoviji jezik.
» Izgnal me, a vi pomognujte, jesli (kdabi, ako) znate kak.« Malo molčajut Domači, malo tepsut sneg s opanakčiča i ne znajut babki dati soveta. Ale vtada Malik Tintilinić kaza: »Idejmo do Stribora, starišnika (starješina) našeg. On vsečemu soveta zna.«
I odčas (odmah) se Malik popeše na glogoviji grm, zviznuše v perste, a ono iz mroka črez (prez, prek) strništa dokasaše k njim jelen i dvanast veverkaj. Namestiše babku na jelena, a Domači posidahu na veverke i pojdahu put lesa Striborovijeg.
Jahahu (jazdihu) oni črez (kroz) noč - na jeleneu rogi i parogčiči, a na vsektorom (vsjakom) parogčičeu zvezdica. Bleska (sjaji) se jelen i skazava put, a za njim spehajut (spešajut, jurijut, žurijut) dvanaest veveričkie, a vsjakoj vevericei dva oka kak dva draga kamena. Jurijut oni i žurijut, a za njimi izdaleka begajut (terkajut) snaha i sin, vse jim nedostaja sapie. Tak priidehu do lesa Striborovijeg, i ponesaše jelen babku kroz (črez) les (šumu).
Spoznala snaha vse v mrokeu, že je ono šuma Striborovija, gde ona uže jedinraz radi greha ukletnjena bila, ali od velikej zlobie ne može se ni pamjatati (pomniti, setiti) svojih novih grehaj, ni pobojati se dla njih, no se ješče više radova govorjuči: »Propasti (propadnuti, propadati) bude nenaučitnjena babka v tom leseu sred tolikih čarolijaj« - i poletaše ješče (još) brzejše (bistrejše) za jelenom.
Donesal (prinesal) takže (dakle) jelen babku pred Stribora. Stribor pak biše lesovijski starišnik (starješnik, starješina). Sedil je sred šumei, v dubeu tak velikom, že je v njemeu bilo sedam zlatnih dvorov i osemije selo, srebrnim plotom obgraditnjeno (obbudovano, obstavatnjeno). Pred najlepejšom dvoreu sedi Stribor na stolkei (stolicei), v červenej kabanicei.
»Pomagaj babkei, propala je od snahie-gujie«, kazahu Domači Striboru, kda mu se bihu poklonili i oni i babka. Pripovedali oni vse, kak bilo. A snaha i sin prikrasli (došuljali, doslohnuli, došnorili, dopližili) se do duba, pa črez (kroz, prez) crvotoč gledejut i slušejut čo bude.
Kogda Domači zakončili (svršili) svoju pripovest, rekte Stribor babki:
»Ne bojaj se starice! Ostavij snahu, neka živi v zlobei svojej, aždo ju zloba doveze (donese) opet tamgde, otkud se prerano osvobodila. A tebi budem lehko pomogti. Gledej tam ono selo, srebrom obgraditnjeno!«
Pogleda baka, a ono njeno rodno selo, v ktorom mlodovala, a v seleu proštenje i veselje. Zvona zvonijut, gusle gudijut, zastave se vijut, a pesnje (pesme) podcikujut.
»Vstupij (vhodij) črez (kroz) ogradicu (mali plot), tlesknij (pljesnij) rukami i pomloditi budeš se odčas. Ostati budeš v seleu svom, že mloduješ i že se raduješ, kak pred pedesetak godinaj!« - rekte Stribor.
Razveseli se babka kak nikda, poleti odčas (odmah) do ogradicu, uhvatila se uže rukom za srebrnej vratašcie, ale se vtada ješče nečeg pomnila (setila, pomjala), pa (tak, takto) upita Stribora:
»A čo bude mojemu sinu?«
»Ne budalij, babko! « - odgovori Stribor: - »Otkud bi ti za svog sina znala? On bude ostati v tutom vremeneu, a ti budeš se vratiti v mlodost svoju! Ni znati ne budeš dla kakog sina!«
Kogda babka to čula, zamislila se težko. A togda se polehko vroti od plota, doide nazad pred Stribora, nakloni se gluboko i rekte:
»Hvala ti, dobri gospodaru, na vsom dobreu, čo mi jeg davaš. Ale ja volim ostati v svojej neščastjei, a znati, že imam sina, než mi daš vse blago i vse dobro tutog sveta, a že moram bezpametiti (zaboraviti) sina! «
Kda babka ovo izrekla, strahovito jeknula cela dubrava, prestahu (obstanovihu) čari v leseu Striborovijom, jerbo (ibo) babki bila drogejša njena nevolja, než vsa ščastja tutog sveta.
Zanjihal se celi les, provalila se zemja, propadnul v zemju ogromni dub sa dvorami i sa selom srebrom ograditnjenim, nestahu Stribor i Domači, - ciknu snaha iza duba, pretvori se v guju - pobegnu v otvor (rupu) - a matka i sin ostajut nasred leseu sami, jedeno pri (uz)drugeu.
Padnuše sin pred matku na kolenami, celova joj skute i rukave, a togda ju podigne na svojih rukah i nosi doma, kuda ščastno do zoru doidehu. Moli sin Boga i matku, že mu izvinijut (oprostijut, odpustijut). Bog mu odpustil, a matka mu ne bila ni zamerila.
Mlodec se posle vjenčal s toju, ubogoju i miloju, devkom, čo im biše dovezla Domače v dom.
Ješče i tutčas ščastno živijut vsi zajedno, pak jim Malik Tintilinič v zimovije večere rado na ognjište dohodi.
|
|
